Biti “busy” ni “sexy”! Biti “busy” je groteskno! Bodi bojevnik!

Trudim se ohranjati mirno kri. Z vsemi močmi se izogibam sindromu “biti busy”. Ker ni fajn, ni zdravo in ker se mi tja enostavno ne da več. Raje sem bojevnik.

Poznaš to debato:

Hej, kako si?

Ma, busy, kot vedno. Pa ti?

Ja, enako, norišnica, totalna. Divji lajf, sej veš?! 

Ma, vem ja, divje, še za dihanje nimam časa!

Zgornja debata je moja debata. Popravek. Zgornja debata je BILA moja debata.

Priznam, verjetno sem ti precej podobna. Zgarana, utrujena, vedno na preži za “quick fixom,” ki bo v obliki čudežnega napitka ali novega superživila moje življenje poenostavil, naredil manj utrujajoče, prijetnejše. Ki bo mene spremenil v superžensko, ki bo za pisanje zadnjega naročenega besedila porabila pol ure in ne siceršnjih dveh ur.

To, da živimo v norem svetu, ki se ne ustavi tudi, ko kolapsiramo, vemo vsi. Ta zapis ni namenjen temu. Ta zapis je namenjen meni. In tebi.

Sebi pišem zaznamek, zbirko misli, ki si jo bom odprla, ko me bo vsakodnevni ritem spet poskušal vreči iz tira med tiste hladne brzice nemogočih deadlineov in čustvenih vampirjev, ki jih (tako kot ti) srečujem v zasebnem in poslovnem življenju.

Tebi pišem zato, ker ti želim, da se vsaj v kakšni mini točki izogneš bolečim in utrujajočim ovinkom na svoji poti do krasnega in zadovoljnega življenja.

Za seboj imam nekaj bolečih zgodb, ki bi se lahko končale precej bolj tragično. Pot me je vodila od depresije in napadov anksioznosti, do izgorelosti, ko temu še nismo tako rekli, pa do zdravljenja z antidepresivi in obiskovanja terapevtov. Morda se sliši tragično, kompleksno, a povem ti, moja zgodba je blazno “nežna,” skorajda holivudsko polepšana. Jaz sem jo poceni odnesla. Našla sem svojo pot, ki jo negujem kot najbolj sveto zadevo na svetu. Veliko znancev, prijateljev, bivših sodelavcev (in lista se na žalost iz meseca v mesec daljša) bije neverjetno bitko – v sebi in z družbo, v kateri živimo.

Danes, ko so Facebook zidovi in na njih prilepljeni članki iz dnevnih medijev polni besed, kot so depresija, izgorelost, sindrom adrenalne izgorelosti … postajam nestrpna in besna na vse, ki se jim zgoraj zapisani dialog zdi povsem normalen. Tudi nase, ko občasno še zatavam v te mračne sobane. Besna, ker smo postali družba, v kateri je biti nečloveško “busy” vrednota, vrlina in absolutno nujna sestavina vsakdana. Nestrpna do vseh, ki svojo okolico (pa naj bo to partner, zaposleni, prijatelj) ženejo v vrtince nenehnega lovljenja nemogočih to-do list, rokov oddaj in vsesplošnih presežkov.

Živimo v svetu, kjer je kul “biti busy”. Ne samo to. Stanje “biti busy” častimo in postavljamo na najvišjo možno stopnico v vrednostnem sistemu. Le glej, da se ne zgodi, da nisi dovolj “busy”. Le glej, da svojega dela ne opraviš do petih popoldan, sicer dobiš še dva projekta na mizo, ker imaš očitno totalno preveč časa. In ko po zgaranih dneh na svojem Instagramu objaviš uokvirjen vikend trenutek tistega mini zen momenta, te na e-mailu, WhatsAppu, Vibru ali med Facebook sporočili že pričaka nova zadolžitev šefa (ali šefice). Ker lahko. Ker se sme. Ker se mora.

In ko človek kolapsira, ko se mu možgani ustavijo in rečejo dovolj, ko mu odpove telo, se ta realnost sreča z najbolj nizkotno brutalnostjo družbe in njeno reakcijo: “Očitno nisi dovolj močan za to delo, za naš tempo, za naš team.” Ja, dragi moji, tukaj smo. Doma v družbi, v kateri si (skoraj) dober, vse dokler razbit ne padeš na tla. In takrat te najprej poteptajo tisti, ki so v veliki meri soodgovorni za tvojo novo realnost.

Bežim in si želim

Prav nič ni “sexy”, prav nič glamurozno in svetlikajoče ni “biti busy”. Želim se odmakniti od tega občutka in prepričanja. Ne želim brezglavo teči, izgubljati živcev, preživljati neprespane noči in iskati potrditve, da sem sposobna, dobra v tem, kar delam. Vem, da sem. Skozi svoje življenje želim hoditi umirjeno, veselo in hvaležno. Želim si delati stvari, ki me veselijo, bogatijo, zaradi katerih zjutraj veselo vstanem.

Vem, imam neverjetno srečo, da sama sebi krojim življenje. A s to odgovornostjo, ko napak ne morem enostavno prenesti na nekoga drugega, pridejo tudi izzivi. Biti “na svojem” je prekleto težka naloga in hkrati ena od najbolj neverjetnih, ki sem jih v življenju prevzela. Morda se ti zdi, da lažje upravljam z vsakdanom, ker si lahko izberem, kdaj bom zjutraj vstala in ali bom celoten delovnik preživela v pižami. Ker nimam zatežene šefice ali šefa, ki mi gleda čez ramo (mimogrede imam blazno zateženo šefico … sebe … res ni lahko poslušati mojih debat z “me,myself and I”).

Morda se ti to zdi luksuz. Verjetno je. A obstaja tudi druga, temačnejša stran. Stran, kjer bijem bitko vsak dan, tudi takrat, ko se marsikateri delovnik že konča, pa med vikendi in prazniki. Kljub vsemu mislim, da imam neverjetno srečo delati to kar želim in to na način, ki v mojem življenju vključuje tudi “zenovski pristop” do dela.

Verjamem tudi, da ključ do “uravnoteženega življenja” ni v iskanju ravnovesja. Tudi tukaj se skriva grd hakeljc, ki še kako hitro nalomi tvoja pravkar odprta krila. Verjamem v fino plovbo skozi življenje. Verjamem, da pridejo dnevi, ki od mene zahtevajo več časa in energije. A za tistimi dnevi si vedno vzamem čas zase. Moj četrtek pogosto postane nedelja in obratno. V svojo dnevno rutino vključujem zen trenutke. Na primer zajtrke v postelji, tudi v ponedeljek ali v sredo. Ali pa daljše kosilo med delovnikom, 15-minutno meditacijo ob 13. uri. Ali pa trenutek, ko ob 12. uri sredi tedna telefon postavim na air mode in oddelam 30-minutni HIIT trening, ki sem ga preskočila zgodaj zjutraj (ko sem budilo izklopila in odspala še pol ure) in me tako še čaka na to do listi. Ključ do zadovoljstva iščem v prilagodljivosti ter manj togem in resnem življenju.

Si bojevnik

Vsi ležeči, pozabljeni, poteptani in ranjeni. Vsi, vsak od vas in vsi skupaj smo bojevniki. Bojevniki, ki bijemo najbolj naporno bitko, za katero bi bili v vojski morda celo nagrajeni s činom ali dvema. Bojevniki, ker se ne predamo. Bojevniki, ker verjamemo v svoj prav. Ker vemo, da za našimi dolžnostmi in odgovornostmi, pride tudi pravica. Pravica do mira, pravica do zasebnosti in pravica do uživanja. Pravica do tega, da kak četrtek postane nedelja. Brez opravičila. Brez pojasnila.

Bijemo bitko za dan, ko nam ne bo več težko na glas in brez “skorajda sramu” povedati, da imamo krasno življenje, da smo zadovoljni, srečni. Čakamo na dan, ko bomo po teh izgovorjenih besed dobili dogovor: “Jaz tudi.” Ko bodo minili očitajoči pogledi, ki nas bodo postavili v tisti predal: “Ah ta je še tudi v … tisti moški organ.”

Ob sebi želim imeti bojevnike, ki bijejo bitko zase in zame, za nas, za našo družbo.

Blazno ponosna (pa naj se to ne vzame pokroviteljsko) sem, ko vidim vas, bojevniki, v trenutkih, ko stopite iz pepela in se dvignete nad težave, izzive in ovire. Ko presežete strah, negotovosti in obup. Takrat se sproži neverjetna energija, veselje in … ja, ponos. Družba bi morala takšne ljudi postaviti na najvišjo moralno in vrednostno stopnico.

A vendar tega ne delamo za nagrade. To delamo zase. Za svoj ljubi mir, z željo, da bi delali tisto, kar imamo radi in delo, v katerem smo najboljši. In ta boj zahteva ogromno dela in predanosti, ki se v prvi vrsti začne pri nas. Pri ugotovitvi, česa si želim in česa nočem, v prekletem odrekanju in usmerjanju energije. V izogibanju brezumnim brzicam vsakdana in povampirjenim posameznikom, ki svoj obstoj gradijo na teptanju tebe, mene, nas.

Zato nazdravljam sebi in tebi. Nazdravljam na iskrene pozdrave in želje, ki jih brezpogojno delimo z drugimi. Nazdravljam debati:

Hej, kako si?

Ma, the best, super. Pa ti?

Krasno, včeraj sem šla po ne vem koliko letih spet v kino.

The best. Kateri film si gledala? …